Uporabniški profil
Registriraj se
Moj TB profil
Moja oprema
Ustvari podpis za forum
Pregledi
Poročilo
Pregled mojih treningov
Pregled mojih udeležb na tekmah
Treningi
Dodaj nov trening
Moje standardne proge
Tekme
Dodaj udeležbo na tekmi
Virtualni izzivi
Pregled virtualnih izzivov
GPS poti
Moje GPS poti
Dodaj GPS pot

Kolesarski Blog
Avtor: Tux | Datum: 17. avgust 2009 | Ogledov: 6036

Okoli Triglava


"Kdor se vsaj enkrat v življenju ne povzpne na Triglav, ni pravi Slovenec". Gotovo ste že slišali tale umotvor. Pri meni je dosegel ravno nasprotni učinek od želenega. Sklenil sem namreč, da na Triglav ne grem iz principa. Namreč, po mamini in fotrovi strani so vsi njuni predniki Slovenci, do kolikor še živečim sorodnikom sega spomin, sam že več kot desetletje državi pošteno plačujem davke in prispevke, nikoli nisem bil kaznovan in nimam policijske kartoteke, pravzaprav sodišča od znotraj sploh še nisem videl; in povrh vsega mi bo en klepec očital, da nisem pravi Slovenec, ker se nisem še povzpel na en kucelj?!

 

No, tekom lanske sezone pa mi je prišla na misel ena zanimiva alternativa, pa ne zato da bi komurkoli dokazoval svoje pravo slovenstvo, ampak čisto zaradi preizkusa svojih zmogljivosti. In sicer: namesto, da bi se povzpel na Triglav, ga bom raje obvozil z biciklom. V lanski sezoni mi je zmanjkalo časa (pa tudi jajc, če sem prav pošten), tako da mi je ta izziv ostal za letos. Po nekaj debatah s kolegi, je bila najprej ideja da tole odpeljemo skupaj v nedeljo, 16.8. Vendar ko smo se en dan prej vozili po Sloveniji, je bilo na cestah toliko prometa, da sam česa takega še nisem videl, zato smo zadevo odpovedali. Dan kasneje, na ponedeljek, pa so morali vsi nazaj v službe, tako da sem ostal edini kandidat. Po eni strani neugodno, po drugi strani se mi pa ne bo treba prilagajati in bom vedno lahko vozil svoj tempo. Aja, trasa: mislim, da je vsega spoštovanja vredna. Štart v Bovcu, ogrevanje do Trente, nato Vršič, spust v Kr. Goro, Jesenice, Podmežakla, Kočna, Bled, Bohinjska Bistrica, Soriška planina, Podbrdo, Most na Soči in povratek v Bovec. Okrog 200km in okrog 3000 višinske razlike z dvema vzponoma 1. kategorije. Vsekakor ni mačji kašelj.

 

Na dan ture sem si budilko naštimal na 7:00 zjutraj. Po svojem običaju, glede na to, da nisem bil z nikomer dogovorjen, sem spanje podaljšal do 7:30, ko je bil pa res že skrajni čas da dvignem svojo leno rit iz postelje. Pojem zvrhano skledo kosmičev z mlekom, ki sem si jih pripravil en dan prej zato, da se suhi kosmiči lepo napijejo mleka in gredo lažje po grlu. Obrijem se, ker se že dolgo nisem. ;-) Oblečem dres in Assos hlače, ki se na dolgih turah najbolje obnesejo. V žepe dam nekaj energetskih ploščic, gelov in ostale tekoče hrane, 20 evrov in osebno izkaznico - na taki turi namreč nikoli ne veš, kdaj te bo potrebno identificirati in na ta način jim bom olajšal delo. ;-)

Dva 0.8 litrska bidona napolnim z vodo in Cedevito, kateri dodam pol žličke soli in sladkorja. Čelado na glavo za varno zabavo, očala na nos zato da ne pride do kakšnega bližnjega srečanja med mrčesom in mojimi očmi in gremo. Ura je 8:30.

 

V Bovcu najprej srečam dva (nekolesarska) prijatelja, s katerima izmenjamo par besed in me spravita v dobro voljo, nato pa se odpravim do Trente. Po par hupserjih se cesta začne polagoma vzpenjati. Kontroliram pulz, da ne bi šel previsoko. Tja do 160 grem, več pa raje ne, da me prehitro ne pobere. V centru Trente sem dokaj hitro, 48 minut kaže ura po prvih 21km. Začnem vzpon na prvi daljši klanec, Mali Vršič po imenu, ki je dolg dober kilometer. Tu gre pulz prvič čez 160, ampak ne gre drugače, ker je naklon že dokaj konkreten. Vzpenjam se z več kot 11km/h, kar je bilo še tri leta nazaj na tem klancu zame znanstvena fantastika. Še malo spusta in počasi se začne vzpon na pravi Vršič. Tu na hitro požrem prvi gel, zato da me bo prijel nekje pred sredino vzpona. Hitrost držim okrog 10km/h, pulz pa pod 170 utripov, kar je dober znak. Počasi napredujem iz serpentine v serpentino, pazim da redno pijem iz bidonov, da ne bi slučajno prišlo do dehidracije. Pulz sicer že začne iti preko 170, vendar ga ponavadi lahko dlje časa držim tudi malce nad 180, tako da se s tem ne obremenjujem. Vmes prehitim dva Italijana, en je bil že na škrgah, drugi pa mu je evforično razlagal, kako je Ricardo Ricco, Il Cobra, pometal s tekmeci na lanskem Giru. Nemudoma se spomnim na Andreja, mojega kolesarskega prijatelja, ki je precej boljši od mene in ko kolesariva v kak klanec, mi vedno kaj razlaga, žvižga ali celo poje, medtem ko sam še komaj diham in le tu pa tam najdem toliko moči, da mu glede česa pritrdim. Nato sem prehitel sem še nekaj boljših ljudi, ki so se vsak po svoje prizadevali priti na vrh. Vršič s Trente je meni osebno dokaj zoprn vzpon, ker nima veliko mest, kjer bi se lahko človek odpočil. Eno izmed njih, pravzaprav bi lahko rekel kar edino, je po serpentini, ki označuje nadmorsko višino nekaj čez 1300m. Tam sem šel kar se da počasi, zato da sem nabral dovolj moči pred najbolj zahtevnim delom. Tu mi je pulz prvič šel preko meje 180 utripov na minuto, vendar ker je to že zelo blizu vrhu, ni tako kritično. Na vrhu mi je ura pokazala 1:58 in začel se je dolg spust v Kranjsko Goro.

 

Spust je dokaj zoprn, predvsem zaradi kock v serpentinah, pa tudi zaradi precej prometa. Na srečo tokrat ni večjih težav, dva avtobusa in en avtodom me rade volje spustijo predse, zato sem dokaj hitro v Kranjski gori, kjer se zapeljem nekaj 100 metrov po glavni cesti, nato pa zavijem na kolesarsko stezo, ki poteka po trasi bivše železnice. Zanimalo me je namreč, kako se vozi po taki stezi in do kam se lahko pride. Zadeva je res lepo zrihtana, kolesar ima na tej stezi res pravi mir, vsaj kar se tiče motoriziranih teroristov. Srečam in prehitim nekaj kolesarjev, najdejo pa se tudi taki, ki mislijo da je kolesarska steza tudi sprehajalna steza. Ne bi se pretirano pritoževal, če bi se omenjeni zavedali tega, da so na kolesarski stezi, kjer se ti kolo lahko pripelje za hrbet popolnoma neslišno in ne bi prečkali steze brez da bi se prepričali o varnosti tega početja. No, na srečo sem uspel dovolj hitro zabremzat, da ni prišlo do nesreče. Seveda sem pešca verbalno "okaral" in se odpeljal dalje. Steza se ves čas rahlo spušča, pa še veter imam v hrbet, tako da vozim s hitrostjo večjo od 35km/h z vsega 110 pulza. Vmes pojem eno energetsko ploščico. Žal se steza konča v Gozd Martuljku, kjer je treba na glavno cesto, vendar pa se čez nekaj 100m znova začne. Možno, da sta ti dve stezi povezani tudi na kak drug način, vendar mi tega ni uspelo ugotoviti. Kakorkoli, ta druga kolesarska steza me pripelje do Mojstrane, od tam pa je treba na glavno cesto. Pri vstopu na glavno cesto je sicer še ena kolesarska steza, vendar je le ta žal makadamska, tako da za specialke tu ni prostora. Ni panike, v ponedeljkih tudi slučajno ni toliko prometa kot za vikend, pa še Jesenice so blizu. Ko se pripeljem do vstopne table Jesenice, pokaže ura točno 3:00. Ker mi je zmanjkalo vode, je čas za prvi postanek. Ustavim se na pumpi, kupim 1.5l Isostarja za v bidone in 0.5l Coca Cole, ki gre takoj po grlu navzdol, saj je sonce že začelo kar pošteno pripekati.

 

Nadaljujem pot po Jesenicah do železniške postaje, kjer zavijem levo v podvoz. Ta je še posebej poznan hokejskim navijačem, saj vodi do hokejskega hrama Podmežakla, domovanja najslavnejšega hokejskega kolektiva pri nas. Pot nadaljujem skozi Podmežaklo do ceste, ki vodi preko Kočne do Bleda. Do Kočne je dober km vzpona, naklon pa je kar zahteven. Sicer nisem prepričan, da je ravno 14%, kakor piše na obcestnem znaku, je pa vsekakor nad 10%. Zato se moram kar potruditi, na srečo pa sem imel v spominu, da je vzpon precej daljši, kot je dejansko bil. Od Kočne je potem rahel spust do Sp. Gorja in naprej do Bleda. Tu se količina prometa drastično poveča, vseeno pa se mi uspe dokaj hitro prebiti do semaforja na križišču s cesto, ki pelje proti Bohinjskemu jezeru. Od semaforja dalje gre sicer malo bolj počasi, ker mora vsa kolona vozil pred mano najprej prehiteti konjsko vprego, s katero se romantike željni pari prevažajo okrog jezera, nato pa gre vendarle hitreje. Cesta zapusti Bled v rahlem vzponu, nakar sledi spust. Tule pojem še eno energetsko ploščico, pridem do nekaj daljših vzponov in spustov, nato pa več ali manj sama ravnina. Žal moram reči, da je bila pot od Bleda do Bohinjske Bistrice ena najbolj duhamornih, kar sem jih prevozil. Če bi slučajno odstranili vse okoliško drevje, bi tole izgledalo kot cesta skozi puščavo nekje v Nevadi. 20 kilometrov nikjer žive duše, nobene vasi, vse kar vidiš je železnica, tu pa tam Sava Bohinjka in pa avtomobili, ki drvijo mimo tebe s troštevilčno hitrostjo. Povrh vsega je večina ceste na soncu. Edina olajševalna okoliščina je bila (spet) veter v hrbet. Gotovo je na ta moj občutek duhamornosti vplivalo tudi dejstvo, da je bil pred mano še en težek vzpon, ki ga povrh vsega sploh nisem poznal. Resnici na ljubo, pred Bohinjsko Bistrico gre cesta skozi dve vasi. Prva je Nomenj, kjer sem uspel videti samo dve stavbi. Ena je bila železniška postaja, druga pa okrepčevalnica, kjer je pisalo, da imajo bikerji 10% popusta. Popust na Gorenjskem je seveda stvar, ob kateri vsak poznavalec zastriže z ušesi, vendar je bilo iz navedbe razbrati, da lastnik pod "bikerje" smatra seveda motoriste. Malo me je mikalo, da bi se ustavil na kosilu in zahteval 10% popust, saj ta beseda v angleščini lahko pomeni tudi kolesarje, ampak se mi ni dalo kregati, zato sem se odpeljal naprej. Druga vas, skozi katero sem se peljal, pa je Bitnje, pa tudi tu je večina vasi postavljena stran od glavne ceste. Ko sem končno prispel v Bohinjsko Bistrico, je ura kazala 4:18, moj števec pa 104km. Pred začetkom vzpona pojem še en gel.

 

V centru sem hitro našel smerokaz, ki je deloval precej deprimirajoče: Tolmin 55. Še posebej zato ker vem, da je Bovec = Tolmin + 37. Toda ni kaj, "šta se mora nije teško" so včasih rekli naši bivši južni bratje, zato zagrizem v klanec. Tu se namreč začne zloglasni vzpon na Soriško planino. Od začetka je to dokaj položen klanec, vozim s pulzom okrog 160. Po ene 4 km prispem v vas Nemški Rovt, ki leži na višini 660m. Do vrha manjka še dobrih 600m. Po vasi je klanec še kak km položen, nato pa se začne bolj zares. Naklon doseže po moji oceni 7 do 8% in to se vleče kake 2km. Pulz se mi je tukaj že spet približal meji 180. Začne se prvo trpljenje. Na srečo postane cesta kmalu malenkost bolj položna, tako da pridem malo k sebi. A vendar ne preveč, saj je za mano že 8km vzpenjanja. Nato pa pridem do križišča, kjer se cesta razcepi na dva dela. Levi odcep gre proti Dražgošam, desni pa na Soriško planino. Tu pa se začne zares. Naklon takoj naraste na približno 9%, po števcu pa vidim, da sem od začetka vzpona prevozil že 9km. Rečem si, da veliko več ne more biti, kvečjemu kake 2km, zato pošteno zagrizem v klanec. Ohranjam hitrost 10.5 do 11km/h. Cesta je polna ovinkov, vendar ne serpentin. Ovinki so blagi, njim pa sledi naslednji dolg raven odsek, ki se zopet konča z blagim ovinkom, in to se nadaljuje v nedogled. Pulz je sedaj že preko 180, saj naklon ne popusti niti za malenkost. Po prvem kilometru od odcepa mi začne hitrost drastično padati. Tempa nad 10km/h ne zmorem več. Pojavijo se prve težave s krči. Leva noga je prva na tapeti, zato vse pogosteje vstajam s sedeža, da pretegnem zakrčene mišice. Hitrost še vedno pada, od 9.5 do 9 in celo 8.5km/h. Po drugem kilometru se že veselim, da mora biti konec blizu. A ni tako, vsakemu ovinku sledi nov ovinek. Precej ceste je na žgočem soncu, zmanjka mi vode oz. Isostarja v bidonih, ob celotni cesti pa ni enega potoka. V tretjem kilometru od odcepa komaj še držim hitrost nad 8km/h. Naglas preklinjam cesto in se sprašujem, kdaj bo konec tega. Na števcu opazujem, kako se dolžina opravljene poti spreminja vsakih 100m, žal pa se to dogaja s polžjo hitrostjo. Dokončam tretji kilometer od odcepa, vendar o vrhu še nobenega sledu. Iz vsakega ovinka sledi nov raven (mišljeno glede na smer in glede ne na naklon) del, ki se konča z novim ovinkom. Loteva se me obup, kdaj bo konec tega sranja? Najraje bi sestopil s kolesa. Že dolgo časa nisem občutil takega trpljenja. Približuje se konec četrtega kilometra od odcepa, cesta pa se ponavlja po enakem vzorcu še naprej. Naklon ostaja okoli 9%. Začnem se resno spraševati ali se slučajno ne vrtim v krogu. Saj poznate tisto, ko se zamerite kakemu vudu vraču in vas potem zacopra tako, da ne veste pri čem ste? OK, nima veze. ;-) Konec četrtega kilometra, naklon še vedno ne popušča, vsaj sonce pa so vendarle prekrili oblaki. Vseeno sem na koncu z močmi in voljo. Še par 100 metrov zdržim in končno, cesta se poravna! Kar ne morem verjeti, da sem na vrhu. Peljem se še kake 300m, da se prepričam, da je klanca res konec, nato pa se moram bliskovito ustaviti in opraviti malo potrebo. Drugače bi se od vsega prestanega napora še v hlače. Na vrhu mi je ura kazala 5:23.

 

Sledi spust proti Sorici. Spuščam se dokaj počasi, saj sem uničen, noge se ne vrtijo več kakor bi se morale, pa še koncetracija je zaradi utrujenosti čisto na psu. Zato je treba voziti bolj previdno, pa še cesta je kar pošteno zjahana. Vseeno pa je tale spust prišel zelo prav, da sem vsaj malo prišel k sebi. Malo nad vasjo Sorica je križišče z odcepoma proti Železnikom in Tolminu. Odcep proti Tolminu se začne z več ali manj ravno cesto, nato pa sledi slab km dolg vzpon. Zopet začutim svoje težke noge, zopet me začnejo grabiti krči, zato moram spet vstati s sedeža. Na srečo ta vzpon ni dolg in se hitro prevesi v spust. Ta je precej lepši kot tisti z vrha Soriške planine, pa čeprav je cesta ožja. Hitro prispem do Petrovega Brda, nato pa sledi še hitrejši spust do Podbrda. Tu se ustavim na pumpi, saj nujno rabim vodo. Ura kaže 5:49 kolesarjenja. 1.5l tokrat navadne vode gre v bidone, 0.5l Coca Cole pa spet direktno po grlu. Pojem še zadnjo energetsko ploščico. Nebo nad Podbrdom je zelo temno, začne tudi konkretno grmeti. Strah me je edino toče, ki v teh krajih ni tako neverjeten pojav. Vseeno nadaljujem proti Mostu na Soči. Že po nekaj km spusta cesta postane mokra, v vasi s slikovitim imenom Hudajužna pa me pričakajo prve dežne kaplje. Nobenega problema, pri tako visokih temperaturah imam raje dež kot pa sonce. Dež poneha, ko se spuščam skozi vas Koritnica, v Grahovem pa se začne en daljši klanec. Spet začutim krče v nogah, posledica utrujenosti in verjetno tudi ohladitve po spustu. Spet je treba vstati na pedale in tokrat se zadeva hitro umiri. Sledi spust proti Kneži in kasneje Klavžam, kjer že celo leto popravljajo neko cesto, zato je tam nekaj makadama, ki ob dežju postane blatna mlakuža. Zato moj bicikel hitro postane tako usran, kot da bi bil last boljšega človeka. ;-) V Bači pri Modreju se priključim na glavno cesto Idrija - Tolmin, po kateri nadaljujem do Mosta na Soči. Tam mi ura pokaže 6:34.

 

Zdi se mi, da sem prišel precej k sebi, saj ne čutim prevelike utrujenosti v nogah. Pojem še en gel za konec in začnem z vzponom na Kozaršče, ki je dolg slaba 2km, je pa precej položen, tako da ga lahko peljem skoraj 20km/h. Sledi spust do vasi Kozaršče, malo ravnine in spust v Volče. To je dokaj priljubljena kolesarska pot, s katero se izognemo vožnji skozi Tolmin. Tu se zopet ulije ploha, vendar me to niti malo ne moti. Mogoče edino takrat, ko mi nasproti pripelje šleper z vso brzino in mi pljusne nekaj litrov vode s ceste v obraz. Ampak tudi to se da preživeti. Proti Kobaridu vozim z dokaj visoko hitrostjo glede na okoliščine in spet imam občutek, da mi veter piha v hrbet. Še vedno pazim, da pijem dovolj tekočine, saj se na to v dežju hitro pozabi. V nogah imam še vedno moč za hitrosti nad 30km/h po ravnem, zato mi tudi morala precej naraste. Nekje pri vasi Kamno preneha tudi deževati. V Kobaridu mi ura kaže 7:17, zapeljem se po stari cesti skozi center Kobarida, ne šljivim na novo zgrajene obvoznice. Takoj, ko zapeljem iz Kobarida ven, se moram ustaviti za kako minuto, saj tam potekajo dela na cesti in imam rdeč semafor. Sledi kake 4km vzpona proti Trnovemu, ki pa je precej položen. Peljem ga z dokaj visoko hitrostjo, zato porabim samo 15 minut do vasi Trnovo. Še en vzpon proti Srpenici, ki je malo bolj strm, a tudi tu gre brez težav. Peljem ga tako hitro, kot sem ga pred leti, ko sem vozil na relaciji Bovec - Kobarid - Bovec do konca svojih zmogljivosti. Sledi spust in rahel vzpon ter še malo ravnine do vasi Srpenica. Spust do Žage, kjer se spet ulije ploha. Pri znani in zelo dobri gostilni Pri Mostu mi ura kaže 7:50. Še malo! Vzpon mimo slapa Boke mi ne dela problemov, prav tako ne malo daljši vzpon mimo zaselka Podklopca. Pripeljem se na bovško obvoznico in po starem kolesarskem običaju naredim še častni krog - to je po celotni obvoznici od zahoda proti vzhodu, nato pa povratek v središče Bovca in domov. Ura se mi ustavi pri 8:12 (čiste vožnje), števec pa pri 198.2km. Moram se pohvaliti, da nikjer, razen seveda pri vzponu na Soriško planino, nisem imel večjih težav in sem s traso dokaj suvereno opravil. :-) Vendarle pa to ni zadeva, ki bi jo priporočil začetnikom, za nekaj takega je potrebno kar precej kilometrine.

 

Še tehnični podatki:

dolžina: 198.2km (lahko bi bil tole brevet ;-))

višinci: okrog 3000m

čas: 8 ur 12 minut

povpr. hitrost: 24.1 km/h

povpr. pulz: 146

max. pulz: 183

povpr. kadenca: 76

poraba energije: 6700 kcal

poraba tekočine: 6 polnih 0.8l bidonov + liter Coca Cole

poraba hrane: za približno 20 EUR energetskih ploščic, gelov, ipd.

 

PS. Če me bo kdo kdaj utrujal s tistim uvodnim stavkom, mu bom enostavno zabrusil, da je v resnici pravi Slovenec samo tisti, ki vsaj enkrat v življenju v enem dnevu z biciklom obvozi Triglav. ;-)

 


Komentarji
bobo
21. avg 09 ob 10:56
Triglav je sicer lep hrib, vendar ga pokvari folk, ki gre gor zaradi tistega slavnega reka.
Tux
25. avg 09 ob 11:34
Verjamem. :)

Za komentiranje se je potrebno prijaviti.