Uporabniški profil
Registriraj se
Moj TB profil
Moja oprema
Ustvari podpis za forum
Pregledi
Poročilo
Pregled mojih treningov
Pregled mojih udeležb na tekmah
Treningi
Dodaj nov trening
Moje standardne proge
Tekme
Dodaj udeležbo na tekmi
Virtualni izzivi
Pregled virtualnih izzivov
GPS poti
Moje GPS poti
Dodaj GPS pot

Kolesarski Blog
Avtor: Tux | Datum: 24. marec 2009 | Ogledov: 5947

In okoli!


Predzadnji dan (kao) dopusta na Gran Canarii (oziroma že kak dan prej) me je pograbila želja, da bi odpeljal še drugo epsko turo za cikloturiste: okrog celega otoka. Informacije o dolžini, ki sva jih s kolegom dobila pred par leti, so se močno razlikovale: od 190km pa vse do 250km naj bi bilo. Priznam, da me je bilo malo strah, že 190km ni mačji kašelj, da o 250km ne govorim. V enačbo je treba prišteti še sam teren, ki gre stalno gor in dol, kar samo še poveča težavnost celotnega "projekta". Uroš je tole turo odpeljal nekaj dni nazaj v izjemno močnem južnem vetru in je dejal, da je dolžina vendarle res nekje okoli 195km. S to informacijo sem zbral dovolj poguma, da sem se odpravil na tako turo. Sicer, če se ne bom počutil dobro, se lahko z Degollade de Veneguera še vedno vrnem nazaj po isti poti. Iz Playe del Ingles sem štartal nekje okrog 10h zjutraj, Vid in Uroš sta šla še na kavo in sta štartala kakih 45 minut kasneje, tudi onadva pa sta imela namen obvoziti otok.

OK, gremo, najprej smer Mogan. Pot do tja sem že opisal v blogu "Na vrh", torej nešteto malih tečnih hupserjev, vožnja nič posebnega. Malo izven Mogana se začne prvi klanec (kake 2km), nato sledi 3km spusta in končni vzpon na Degollado de Veneguera, ki je dolg kakih 6km. Na tem zadnjem vzponu me je prehitela skupina osmih kolesarjev, katerim sem nato kar nekaj časa sledil na razdalji nekaj 10m, imel sem celo idejo, da bi jih ujel, vendar me je k sreči srečala pamet. Niti na 50km še nisem in izjemno neumno bi bilo, če bi se tu prekuril in zaradi tega ne bi mogel končati ture. Zato sem znižal tempo in v enakomernem ritmu nadaljeval proti vrhu. Na vrhu gre cesta še par kilometrov po ravnem preden se spusti v dolino proti mestu San Nicholas. Tu sem bil spet pred dilemo. Namreč, vzpon s San Nicholasa nazaj gor je zelo strm. Tudi vzponi, ki gredo s San Nicholasa na vzhod otoka v drugih smereh so zelo zelo strmi, zato je prelaz Degollada de Veneguera dejansko točka, iz katere ni več povratka. Če se spustim dol, je treba iti okrog, druge variante ni. Po tehtnem premisleku, sem se odločil tvegati. Na vrhu pred spustom je sicer okrepčevalnica, kjer prijazni lastnik kolesarjem, ki si privoščijo kak napitek ali prigrizek zastonj dolije vodo v bidone ("agua gratis para los ciclistas" je njegov znameniti izrek ;), se opravičujem za kake napake v tekstu, španščina mi je, kot se bo kasneje izkazalo, španska vas), vendar se tokrat tu nisem ustavljal, ker sem imel še skoraj cel bidon vode. Spust je res strm, dolg kar nekaj kilometrov, saj se z več kot 600m nad morjem spustiš do morske gladine.

V San Nicholasu zaviješ proti severu, Playa del Ingles je namreč na jugovzhodu otoka in do sedaj sem se vozil več ali manj na zahod. Tu pa se je začel pravi pekel, saj sem šele takrat začutil, kako močan je bil tisti dan severni veter. Hitro po San Nicholasu se začne še vzpon, ki sicer ni strm, je pa dolg kar 9km. Plus to, da še piha kot pri norcih in me je včasih skoraj povsem ustavilo, ko sem prišel izza ovinka okoli kake skale. Začel sem čutiti utrujenost in to že po 70km. Obetalo se ni nič dobrega, za nameček pa mi je seveda začelo primanjkovati vode. Po približno 5km vzpona, sem se pripeljal do čudovite razgledniške točke Mirador El Balcon. Tam je bil en majhen tovornjak, v njem pa potujoča trgovina z okrepčili. Super, se ustavim in naročim Coca Colo in 1.5 litra vode. Pravi možakar, da nima 1.5l, ampak samo 0.5 litra. OK, rečem in vzamem 0.5 litra plastenko, razmišljam da bo še kje kaka vas ali okrepčevalnica, kjer se bo dalo kupit vodo. Rečem naj mi pove koliko to stane, tip vzame kalkulator in nekaj računa. Takrat me je sicer obšel rahel občutek nelagodja, pa nisem vedel zakaj. Pokaže mi izračun, 5 evrov in še nekaj. Kaj? Pogledam še enkrat, ker sem pomislil, da zaradi vsega napora, ki sem ga vložil v kolesarjenje, ne vidim več dobro. Na žalost se izkaže, da z mojim vidom ni nič narobe. 5 evrov in še nekaj za 3 deci postane Coca Cole iz dvolitrske plastenke in ušivega pol litra navadne vode?? Mater ti konkvistadorsko kapitalistično pokvarjeno! Ne da se mi prepirat, zato plačam, dam vodo v bidon, spijem Coca Colo in grem. Mislim si seveda svoje, pa ne bi o tem preveč tule razpredal, drugače me bodo PingWin in kompanija benali, kar bi bilo škoda (škoda zame, da ne bo pomote). Nadaljujem z vzponom, jeza pa pri tem žal ne pomaga kaj dosti.

Končno se uspem privleči na vrh prelaza, katerega ime sem žal pozabil (bom pogledal na Google Earthu), zdelo se mi je da je trajalo celo večnost. Do Agaeteja, mesta na zahodu otoka, kjer sem računal da bi me morala ujeti Vid in Uroš, je bilo še nekaj čez 20km in mislil sem si, super, tole bo pa samo spust in še malo ravnine, tako da bom tam v dobre pol ure. Ja seveda, pol pa svizec zavije čokolado. Z vrha prelaza se cesta najprej kak kilometer spusti dol, nato pa gre spet kak kilometer gor. Nato je končno nekaj več spusta, tudi skozi nekaj neosvetljenih tunelov, in cesta se spusti že dokaj nizko. Zagledam naslednji hupser, pravzaprav že kar klanec, vendar ta ni tak kot tisti med Playo del Ingles in Moganom, ampak je kar precej daljši. Pa še nasprotni veter piha, saj gre cesta tu večinoma proti severu. Spet mi začne zmanjkovati vode, ampak nekako pregrizem na vrh. Se spustim dol, še en klanec. Še daljši. Ne me basat. Če bo šlo tako naprej bom z vrha vzpona do Agaeteja potreboval več kot uro. Spet se nekako pripravim do tega, da prilezem na vrh. Spet malo spusta. In ne boste verjeli, še en klanec. Dolg ko sam satan. Vsaj tako se mi je zdelo. In ta zgodba se je ponovila še nekajkrat. Tudi slučajno se ne spomnim, koliko je bilo teh usranih klancev, od napora sem preklinjal vse po spisku, tako da če obstaja pekel, imam zagotovo tam že rezervirano mesto. Na koncu ko sem bil že čisto crknjen, pa vendarle zagledam večje naselje in na obcestni tabli napis Agaete. Več kot štiri ure in pol sem potreboval za ušivih 95km!? No, dobro, če drugega ne, je vsaj pol poti za mano, pa tudi 2400 višinskih metrov. Zgrozim se ob misli, da bi moral od tu po isti poti nazaj.

V Agaeteju se začne avtocesta (v Španiji je dovoljeno peljati se z biciklom po avtocesti) in tam pač ne more biti strmih odsekov, zato mislim, da bo naprej lažje. Do Las Palmasa je približno 30km in po avtocesti bo verjetno malo bolj letelo, torej bom v eni uri tam. No, izkazalo se je, da je bil tudi tule svizec v igri. Sklenem, da se bom ustavil na prvi črpalki, da kupim vodo. Pripeljem se v eno krožno križišče in zagledam črpalko malo višje gor v bregu, ne vidim pa ceste, ki vodi do nje. Smerokazi v križišču so malo bolj čudno postavljeni in kakor se za mojstra izgubljanja spodobi, seveda zgrešim odcep za črpalko. Znajdem se že na avtocesti, lahko bi šel sicer nazaj, vendar to običajno ni najbolj inteligentno početje. Avtocesta tudi slučajno ni ravna, ampak gre spet gor in dol. Kar pa je še huje, tule je sedaj teren bolj odprt, kar pomeni da veter prav veselo piha v prsa. Na odsekih, kjer bi se v normalnih razmerah dalo gotovo peljat do 25km/h, se vlečem kot polž s skromnih 15km/h ali pa še manj. Spet preklinjam veter, loteva se me obup in začnem razmišljati, da bi dal bicikel na bus in se odpeljal nazaj do Playe del Ingles.

Ustavim se, da slečem vetrovko, ki me je sicer branila pred mrazom, vendar pa je povečevala upor in me s tem zavirala. Preverim telefon in vidim Vidov neodgovorjen klic. Pokličem, se oglasi, vpraša kje sem, pravim da malo ven iz Agaeteja. Pravi, da sta z Urošem na črpalki v Agaeteju na kavi, da naj grem kar naprej ker me bosta hitro ujela. OK, grem naprej. Veter ne pojenja, avtocesta se še vedno samo vzpenja. Še vedno sem brez vode in to sedaj postaja že kar kritično. Čez par km na srečo zagledam smerokaz za Mercadonio, španski low budget nakupovalni center, njihova različica Tuša recimo. Zavijem z avtoceste dol in se odpeljem do tega centra. Pokličem Vida in mu povem, da sem zavil k trgovini, tako da bosta šla verjetno mimo, ker se bom tam tudi malo odpočil. Pove mi, da sta srečala isti dve norveški kolesarki kot prejšnji dan (ko sta zabluzile in se vozile 6 ur po nekih vukojebinah, dokler jih nista srečala Vid in Uroš, ter jih varno pripeljala nazaj v njun hotel) in se sedaj peljejo skupaj in da naj grem zraven. Vožnje v zavetrju dveh luštnih punc se v normalnih okoliščinah seveda ne bi branil, samo tokrat sem preveč crknjen. Ne morem, rečem Vidu, pejte vi po svoje, jaz se bom pa že nekako privlekel do doma.

Grem v trgovino, kupim vodo, dve Coca Coli in 4 banane, tudi hrane mi je že počasi zmanjkovalo. Pojem banano, razmišljam, kaj naj storim. Naj grem naprej ali naj se lotim iskanja avtobusnih postaj? Tu bi or not tu bi? bi rekel Hasan Rizvić. Zazvoni telefon, spet Vid, pravi, da naj počakam pri trgovini, ker sta tudi ona dva zavila sem. Kaj pa Norvežanki? Nič, pravi, sva jih spustila naprej, prideva do tebe da bomo šli skupaj. Po eni strani, mi je bilo kar nerodno, da sta morala zaradi mene punci spustiti naprej, po drugi strani sem bil pa seveda zelo vesel. Vožnja v njunem zavetrju je čisto nekaj drugega kot pa vožnja solo. Če bom le lahko držal. Pa še Uroš pozna pot skozi Las Palmas, sam bi se gotovo izgubil, pa ne samo enkrat. Spijem še Coca Colo nakar se res pripeljeta moja dva prijatelja. Mislim, da že dolgo časa nisem bil nikogar tako vesel kot njiju takrat.

Odpravimo se dalje, Vid predlaga da bi mogoče poskusili ujeti Norvežanki, jaz pa malo dvomim. Če ne bi imela mene na grbi, bi jih gotovo ujela, z mano bo pa to bistveno težje. Ampak poskusimo pa lahko, zato gasa. Brzino imamo zato lepo, spust pa na žalost ne traja prav dolgo, pred nami je nov hupser. Gre težko, ampak imam sedaj bistveno večjo motivacijo. Vid in Uroš se peljeta čisto na lahko v vzpon, sam pa probam držat. Po eni strani me je strah, da bi jih spustil pred Las Palmasom in bi se moral sam prebijati skozi mesto, ki je veliko vsaj toliko kot Ljubljana, po drugi strani ju nočem preveč zavirati, ker vem da se lahko brez mene peljeta bistveno hitreje, po tretji strani me pa še vest peče, ker sta zaradi mene spustila tisti dve punci. Zato pač poganjam kolikor se da, pa vendar me začne pred vrhom hupserja malo pobirati. Na srečo mi Uroš pove, da je do vrha samo še kilometer, toliko bom pa že zdržal. Res zdržim, avtocesta se nato prevesi v dolg spust, kjer pridem malo k sebi. Počasi se začnemo obračati proti vzhodu, zato tudi nasprotnega vetra ni več. Sledi še nekaj krajših in položnih hupserjev, vmes odštevam kilometre do Las Palmasa. Najprej si postavim mejo, da moram zdržati za njima vsaj do 15km pred Las Palmasom. Ko smo na tej točki, v mislih mejo prestavim na 10km do Las Palmasa. In tako naprej, zdržim do Las Palmasa, kamor pridemo zelo hitro. Vmes pojem še eno banano.

Pridemo v center mesta, peljemo se skozi dolg osvetljen tunel in na križišču zavijemo na GC-1, to je avtocesta, ki vodi mimo Playa del Ingles. Tule sem si prav pošteno oddahnil, od tu dalje lahko ostanem sam. Cesta se sedaj obrne bolj proti jugu, kar pomeni veter v hrbet. Probam zdržati kolikor se le da v zavetrju, vendar pa me začne počasi pobirati. Nekaj km iz Las Palmasa, ko se cesta začne za malenkost vzpenjati, prvič moja dva kolega spustim. Klinc gleda še Norvežanki, gotovo nista vredni toliko trpljenja. Uroš, ki je bil zadaj, je to opazil, zato sta me počakala. Pravim, da naj gresta dalje, ker ne morem več v tem tempu in da je brez veze da me čakata, ker sta pač bistveno močnejša. Sprejmeta moj predlog in se odpeljeta, sam pa nadaljujem po svoje, brez panike.

Vem, da moram z avtoceste zaviti v mesto Telde, od tam naprej pa znam priti v Playo del Ingles. Pripeljem v dolg tunel, avtocesta se razširi v tropasovnico in se začne blago vzpenjati. Ker sem zmatran, vozim seveda počasi, promet pa postane zelo gost, tako da me z visokimi brzinami prehitevajo avtomobili, avtobusi in šleperji. Živa groza oziroma klasičen primer, ki sodi v kategorijo "Ne počnite tega doma". Še posebej en šleper je šel čisto blizu, tako da sem se nagonsko umaknil preko označenega roba. In imel srečo, da nisem s pedalom zadel ob robnik, ki je bil tam povsem zraven in ga do tedaj sploh nisem opazil. Če bi ga zadel, bi me verjetno prav filigransko zabrisalo šleperju pod kolesa. Po nekaj res groznih minutah preživim tunel in iščem odcep za Telde. Lahko bi se sicer po tej avtocesti peljal do Playa del Ingles, vendar mi je teh avtocestnih dogodivščin dovolj, zato sklenem da se bom od Teld naprej peljal po navadni cesti. Z desne se avtocesti priljuči še ena dvopasovnica in tako se kar naenkrat znajdem sredi avtoceste na biciklu, po levi in po desni pa me prehitevajo vozila vseh vrst. Upam, da si ne predstavljate, kako to izgleda. Nekako se mi vendarle uspe prebiti na skrajno desni pas. Vmes me prehitita dva lokalna matadorja v sfrizirani ibizi in mi skozi odprto šipo nekaj težita. Kao, da naj grem dol z avtoceste. Po več kot 6 urah kolesarjenja in pri srčnem utripu 160, mi seveda tudi slučajno ni do tega, da bi mi kdo solil pamet, zato se mi utrga. Nisem ponosen na to, pa vendar; izrečem jima kompleten repertoar španskih kletvic, za katere mi je moj argentinski kolega povedal, da se najpogosteje uporabljajo na najbolj vročem nogometnem derbiju na svetu med Boco Juniorsi in River Plateom. Po vsej verjetnosti me nista slišala, saj bi se drugače po moje stepli kar sredi avtoceste. Španci so baje na te zadeve občutljivi ravno tako kot naši bivši južni bratje v primeru, da na glas izraziš neustavljivo željo po tem, da bi kako njihovo bližnjo sorodnico naučil določenih posteljnih spretnosti.

Končno zagledam smerokaz za Telde, ampak po svoji stari navadi zgrešim odcep. Ni panike, bicikel ni avto in se ga da ročno prestaviti preko ograje. Ker pa sem se že ustavil, sem se odločil narediti zadnji (a res, zadnji? Kaj bo pa svizec rekel na to?) postanek, pojem banano in spijem Coca Colo, ki sem jo pritovoril s sabo iz Mercadonie in nadaljujem proti Teldeju. Telde je veliko mesto (94000 prebivalcev prosto po Wikipedii) jaz pa tam poznam samo eno cesto, ki gre skozi. Malo me daje občutek nelagodja, ker nisem prepričan, da bom prišel na tisto krožno križišče, ki ga poznam. No in moj občutek tudi tokrat pokaže svojo izjemno zanesljivost. Kadar imam slab občutek, se to vedno uresniči. Kadar imam dobrega, pa nikoli. Z drugimi besedami, nisem šel dol na pravem odcepu in sem prišel v neko, meni neznano krožišče. Mega. V krožišču zavijem levo in se peljem po občutku. Smerokazov seveda ni nobenih, ampak upam da bom nekako našel cesto za El Carrizal, mesto, ki leži na poti proti Playa del Ingles.

Cesta, po kateri se peljem, se počasi spušča. Spušča se vedno bolj in občutek imam, da sem že precej blizu morju, kar seveda ni prav. Pogledam nazaj, če gre kak avto, želim se obrniti v nasprotno smer, v tistem trenutku pa povozim enega izmed kamnov, ki so ležali na cesti. Guma spusti tisti grozljiv zvok "pssssssssssssssss", defekt. Ja odlično, samo še tega se je manjkalo. Pogledam na uro, bilo je nekaj čez 17h. Ob 19h začne že padati mrak in takrat se po cesti ni več pretirano pametno voziti z biciklom. Od Teldeja do Playe del Ingles pa je še več kot uro kolesarjenja, ob slabih vremenskih pogojih (beri nasprotnem vetru), pa tudi uro in pol ali več. Na drugi strani ceste je bila ravno črpalka, kar mi je seveda dalo upanje, da bo zračnico vsaj zelo lahko napumpati. S kompresorjem gre seveda bistveno lažje kot pa z drkalico ("strokovni" izraz za majhno pumpo, ki jo kolesarji vozimo s sabo). Grem na črpalko, poberem feltno dol, snamem plašč, zamenjam zračnico, dam plašč nazaj in grem s feltno v prodajalno. Du ju spik ingliš, vprašam mlado prodajalko. Pravi da ne. Italiano? Tudi ne. Za ruščino se mi pa tudi slučajno ni zdelo vredno vprašat. Probam po špansko, el nastavekaldo para pumpido les ruotes de puta bicicletas, nekaj ti pač ostane ob tem ko se med iskanjem kakega pametnega TV programa sprehajaš med številnimi tistimi, ki predvajajo skoraj izključno imbecilne latinsko ameriške žajfnice. Ne bo šlo. Dobro, probam z univerzalnim znakovnim jezikom, pokažem feltno, ventil in pumpanje. Pri kompresorjih na črpalkah je težava v tem, da so narejeni samo za pumpat avtomobilske gume, za bicikel pa rabiš poseben nastavek. Sam ga nisem imel, prodajalka pa očitno tudi ne. Demoraliziran grem ven in začnem pumpati z drkalico. Traja kakih 5 minut, preden guma doseže kolikor toliko solidno trdnost. Napumpam še malo, da se mi slučajno ne bi zgodil še kak defekt, kajti rezervnih zračnic nimam več s sabo. Vmes pripeljeta na črpalko dva domačina z mopedom. Vprašam za El Carrizal, nekaj mi kažeta z rokami, da naj grem nazaj po isti poti, potem pa v cono komersial San Gregorio. Uer d fak je pa to?

Vrnem se na originalno krožišče, saj smatram, da sem tam naredil napako. Zraven je avtobusna postaja, opazim mlado žensko. Vprašam, če zna angleško, italijansko. Ne zna, kdo bi si mislil. Vprašam za El Carrizal, El Goro, Vecindario. Tudi sanja se ji ne, kje je to. Tam je še nekaj ljudi, pri vseh ista zgodba. Ena celo trdi da zna italijansko, samo potem pa kar v španščini tupi naprej in mi nekaj razlaga. Ja odlično, tako kot znaš ti italijansko, znam jaz govoriti tudi jezike domorodcev s Salomonovih otokov. Me prav zanima, kaj se ti ljudje učijo v šolah. Otok, ki praktično živi od turizma in da tako malo ljudi zna angleško?! Ne rečem za srednjo in starejšo generacijo, 20 let nazaj verjetno turizem še ni bil tako razvit in se pač jezikov morda niti niso učili v šolah, sedaj se jim pač ne da tega naknadno učiti. Tudi meni se ne bi. Za mlajšo generacijo mi je pa to povsem nedoumljivo. Če bo še kdo kaj rekel čez naš šolski sistem, ga bom samo z veslom čez hrbet. Že res, da je daleč od idealnega in da je vse slabši, samo pri nas zna vsaj vsak avtomehanik kaj po angleško povedati.

Nazaj na kolo, počasi se me znova loteva obup. Namesto, da bi se sedaj peljal proti bungalovu z vetrom v hrbet, moram šele iskati izhod iz tega usranega Teldeja. Zapeljem se iz krožišča naravnost in začnem krožiti skozi ozke, enosmerne ulice. Zagledam dva policaja, super, onadva že morata vedeti kako se pride od tu. Eden zna celo nekaj angleško. Kako se torej pride v El Carrizal? GC-1, pravi miličnik. Fanta, ne se hecat, GC-1 je usrana avtocesta, najprej me je tam skoraj šleper povozil, nato so me skoraj povozili kolektivno z leve in desne, za smetano na torti sta mi pa še dva prenapeteža v pi*kohvatni ibizi nekaj grozila. Na GC-1 ne grem več. Dobro, pravi varuh reda in miru, potem pa takole. Tule greš naravnost, potem zaviješ v prvo ulico na levo, potem desno, nato spet levo, pa desno, pa spet desno, pa levo, potem 183873747 krat levo, nato prideš v krožno križišče, kjer greš naravnost in na naslednjih 33854234 krožnih križiščih greš vedno desno. Izjemno, si mislim, kaj bi mi brez policaji? Zapeljem se v smeri, ki mi jo je pokazal. Ko mi nekdo reče, da je takoj treba zaviti nekam in vidim v tisti smeri neko malo ulico, sem vedno v dvomih, ali je dejansko mislil to ali pa šele naslednji, večji odcep. Kakorkoli, spet sem zgrešil, kakšno presenečenje.

Spet lutam po ulicah gor in dol, iščem koga, ki bi mi lahko pomagal. Ustavim se pred eno avtopralnico in ogovorim prijaznega možakarja, očitno lastnika. Pravi da ne govori angleško, da pa ve, kako se pride do El Gora. Gre po papir in mi nariše preprost zemljevid. Vpraša, če rabim vodo, pravim da ne, ker jo imam dovolj, pa tudi na poti do Playe del Ingles je še nekaj črpalk vmes za vsak slučaj. Sledim skici, ki jo držim v eni roki in načrt me kmalu pripelje na meni znano krožišče. Končno! Ko se spustim po klancu dol in bremzam, dobim občutek, kot da je zadnja guma prazna. Samo še tega se je manjkalo. Ustavim, potipam, izgleda v redu, samo feltna je malenkost skrivljena, zato pri bremzanju daje občutek prazne gume. Dalje peljem previdno, še posebej na spustih grem kot po jajcih. Če bi se mi na vrh vsega zgodil še en defekt, res ne vem kaj bi naredil.

Zavijem po znani cesti in po dolgem času sem vendarle na poti ven iz Teld. Sledi kratek vzpon skoraj do vasice z lepim imenom Cuatro Puertas, nato pa spust do El Gora. Tam zavijem na lokalno cesto, skoraj kolovoz, ki vodi preko nekih polj do El Carrizala. Cel čas imam veter v hrbet, zato je hitrost zelo spodobna, kljub temu da se sploh ne trudim preveč. Tako zelo kmalu pridem do Vecindaria, kjer na biciklu pojem še zadnjo banano in se spustim proti Playi del Ingles. Po nekaj hupserjih malo pred 19h končno zagledam spet hotel Corona Roja, ki pomeni da je konec blizu. Vse skupaj je naneslo 195.8 km, za kar sem potreboval 7 ur, 46 minut in 31 sekund. S povprečnim srčnim utripom 142 na minuto in maksimalnim 177, me je to stalo 6100 kilokalorij energije. Povprečna hitrost je bila 25,2 km/h, vmes pa je bilo treba premagati kar 3400 višinskih metrov.

PS. Vid mi je kasneje priznal, da sta me z Urošem glede Norvežank naplahtala, oziroma da sta jih sicer srečala, ko sta se sončili na plaži blizu Playe del Ingles, nista pa vozile z njima. Kakorkoli, motivacijski prijem je bil dokaj uspešen. :)


Komentarji
Ni komentarjev.

Za komentiranje se je potrebno prijaviti.