Uporabniški profil
Registriraj se
Moj TB profil
Moja oprema
Ustvari podpis za forum
Pregledi
Poročilo
Pregled mojih treningov
Pregled mojih udeležb na tekmah
Treningi
Dodaj nov trening
Moje standardne proge
Tekme
Dodaj udeležbo na tekmi
Virtualni izzivi
Pregled virtualnih izzivov
GPS poti
Moje GPS poti
Dodaj GPS pot

Kolesarski Blog
Avtor: Tux | Datum: 19. februar 2009 | Ogledov: 6294

Na vrh!


Na Gran Canarii obstajata za cikloturiste, med katere se prištevam, dve epski turi: na vrh najvišje gore Pico de Las Nieves, ki je visoka preko 1900m, in okrog celega otoka. Po dveh dneh, v katerih sem naredil obakrat preko 100km, sem se 9. februarja odpravil proti Moganu. Mogan je majhno mesto, na jugozahodu otoka, kakih 10km od obale in je izhodišče za malo bolj zahtevne ture. Izbiri sta dve: do prelaza Degollada de Veneguera (pribl. 650 mnm) in naprej do San Nicolasa ali pa na Sorio (pribl. 900 mnm) in naprej do vasice Ayacata (1300 mnm). Sam Mogan leži na višini okoli 300 mnm. Cesta od Playe del Ingles, kjer sem štartal, do Mogana je posejana z nešteto hupserji, daljšimi in krajšimi, tako da se v 40km nabere že okrog 700 višinskih metrov! Vmes se pelješ skozi veliko število mest, vasi in naselij. Najbolj znana so gotovo Arguineguin, Puerto Rico in Puerto De Mogan. Do slednjega je bilo približno 31km, tja sem prispel po uri in sedmih minutah vožnje.

Sledil je vzpon skozi par vasi do Mogana, vmes sem prehitel kolesarja, za katerega se je izkazalo, da gre v mojo smer, žal pa je bil malo prepočasen. Škoda, ker je v družbi vedno bolj fino kolesariti, kot pa sam. Po uri in pol vožnje sta me v Moganu dohitela dva Nizozemca (sodeč po dresih), kolesarka in kolesar. Ženska je morala biti kaka tekmovalka, ker je šla v klanec izjemno hitro. Namreč tudi svojega moškega kolega je kar pošteno stresla na serpentinah proti Sorii, kolikor sem uspel videti. Sam sem nadaljeval s svojim tempom, saj jima več kot kak km verjetno ne bi mogel slediti, pa še precej moči bi pokuril brez potrebe.

Prvi del vzpona proti Sorii je kar precej strm. Cesta je ozka, serpentinasta in gre pod visokimi stenami, asfalt pa je dokaj grob. Mene neustavljivo spominja na vzpon s Predela na Mangrt, enega najbolj odvratnih klancev, kar jih poznam. Na najbolj strmih delih sem imel zelo težke noge in sem že skoraj odločen, da bom na Sorii odvil dol v dolino Arguineguin in raje naredil še nekaj km po ravnem. Še posebej zato, ker mi je začelo po dveh urah zmanjkovati vode, dva bidona po 0.8l pač nista bila dovolj. Ko sem se približeval križišču, je v meni rasla dilema: ali naj potrpim in nadaljujem proti Ayacati (3 km pred to vasjo je izvir, kjer lahko dotočiš vodo) ali pa se spustim v dolino in vodo kupim v trgovini spodaj po kakih 12km spusta. Glede na to, da je bil ponedeljek, je obstajala možnost, da je ta lokalna trgovina zaprta (zaprta pa je tudi po 14h, j*bem vam siesto!), tako da bi bil v najslabšem primeru brez vode lahko še nadaljnih 25km, niso to Alpe,  kjer vsakih 10 metrov teče kak potoček s hriba dol. Glede na to, da klanec od  Sorie do Ayacate ni pretirano strm, pa še prve 3km se cesta malo spušča, sem  na vrhu Sorie sklenil, da grem naprej gor.

Na spustu je asfaltna površina žal katastrofalna, zelo grob asfalt (če se temu sploh lahko tako reče), precej lukenj in ogromno peska na cesti. Namesto da bi sproščeno užival v spustu je treba šele preklemansko paziti, da te ne ubriše podolgem in počez. Zato sem komaj čakal, da se cesta spet začne vzpenjati. Ko si od Ayacate oddaljen približno 7km, jo že zagledaš nekje visoko in daleč. Ko se prvič pelješ po tej cesti, je zato tole kar malo psihično obremenjujoče, ko vidiš kam se moraš še vzpeti. V resnici pa ni tako hudo. Kake 3km pred vasjo sem našel tisti izvir, spil en bidon kar tam in natočil oba bidona do konca. Malo sem se tudi spočil in naredil par fotk s telefonom. Kmalu sem prispel v vas. Ayacata je zelo majhna, mogoče 15 hiš vsega skupaj. Moj Polar je kazal tri ure in 20 minut kolesarjenja, edini lokal v vasi je bil klasično ponedeljkovsko zaprt, vendar sem imel srečo, ker sem vodo natočil pri izviru. Od hrane sta mi ostale še dve frutabeli in en gel, čakala pa me je naslednja velika odločitev: ali spust proti mestu San Bartolome ali vzpon na sam vrh Pico de Las Nieves.

Problem je v tem, ker so prvi trije kilometri vzpona na vrh zelo strmi. Po moji laični oceni tam nekje do 12% naklona. Kar je nekaj takega kot pri vzponu na Predel. Poleg tega, sem bil že kar precej utrujen, saj je bilo za mano že precej vzpenjanja. Ko sva z mojim najboljšim kolesarskim prijateljem pred dvema letoma vozila tu okrog, se je on povzpel na vrh, sam pa sem po treh kilometrih obupal, saj sem bil preveč zmatran in brez vode, zato sem ga tam počakal, da se je vrnil z vrha.  Kasneje mi je rekel, da po tistem strmem delu ni več tako hudo, zato mi je bilo žal, da nisem nadaljeval z vožnjo. Glede na to informacijo in pa na zelo lepo vreme sem si rekel, da je to edinstvena priložnost za vzpon na vrh, kdo ve, če bom še kdaj na Kanarcih, zato sem zavil levo, smer Pico De Las Nieves. Če preživim prve tri km, potem sem na konju. Seveda, to je lahko reči, težje pa narediti.

Hitro po tem, ko sem zavil na cesto za vrh, sem zagledal obcestni znak 14km. Predvideval sem, da to pomeni 14km do vrha in to mi je kar pobralo malo morale. Še 14km trpljenja?! Ne me basat. Popolnoma sem pozabil, da je še tako daleč do vrha. Hotel sem že zaviti nazaj, pa sem se nekako vendarle prepričal v nadaljevanje. Nekako sem pregizel tisti strmi del, na najtežjih odsekih je šlo tudi malo cikcak, priznam. Z veliki napori sem se privlekel do dela, kjer je parkiranih ogromno avtomobilov. To je tam, kjer se začne pot do Roque Nubla, priljubljene izletniške točke. To označuje tudi konec strmega dela vzpona. Naprej je šlo lažje, cesta se tu pa tam tudi spusti za par metrov, vseeno pa se seveda večinoma še vedno vzpenja. Res da odseki niso več tako zelo strmi, so pa še vedno naporni, še posebej ker se utrujenost iz minute v minuto povečuje. Počasi zagledam v daljavi vrh, na njem pa stavbo z veliko kupolo. To je to, to je cilj prve epske ture.

7km iz Ayacate zavijem na cesto ki vodi na vzhod otoka, proti mestu Ingenio. Sedaj ni več obcestnih oznak, ki bi mi povedale, koliko je še do vrha, zato tavam v informacijski temi, prepuščen samo svoji vztrajnosti. Začutim lakoto, pojem eno frutabelo, vendar ni dovolj. Določeni odseki ceste zgledajo zelo strmi, čeprav vem da niso. Pripeljem se do kraja, kjer so na obeh straneh ceste prostori za piknike. Nekaj ljudi je tam, pečejo meso, pijejo, žurirajo, uživajo, jaz pa na kolesu, trpim, utrujen, lačen, meso z žara mi zadiši kot še nikoli, ampak se ne ustavim. Žene me naprej, kolesarji smo norci, tu ni nobenega dvoma več. Še en strm odsek, cesta je že zelo slaba, polna posušenega blata, ampak tudi to je za mano. Na desnem ovinku se peljem mimo hiše, me prav zanima kdo živi tule na tej višini, moralo je biti že preko 1800 mnm. Zaslišim sireno, ne, ni prisluh, res mimo mene pridrvi rešilni avto in ni manjkalo veliko da se nisem ulegel na cesto in rekel, evo, jaz sem potreben pomoči, peljite me v dolino. Očitno so zgrešili destinacijo, ker zelo hitro obrnejo in se peljejo nazaj.

Pred seboj pa potem kon;no zagledam tisto stavbo s kupolo, še zadnji klanec in prispem do železnih vrat z napisom "Zona militar", kar verjetno pomeni konec poti. Vprašam nekega turista, če je to vrh, mi reče da verjetno je, ni pa siguren. Na desni strani železne ograje gre cesta naprej, radovednost mi ne da miru in zapeljem se po njej. Malo spusta, nato pa spet par sto metrov gor. Prispem na parkirišče, kjer ni več poti naprej. Vrh! Končno! Po štirih urah in 21 minutah kolesarjenja. Razgled na vse strani je izjemen, neprecenljivo, še posebej če se do tja pripelješ na lastni pogon. Skoraj ne verjamem, da lahko iste občutke doživiš, če se gor pripelješ z avtom, ampak lahko da se motim. Tam je nekaj turistov, ki neumorno fotografirajo.  Tam je tudi prijazen možakar, ki v svojem kamionu prodaja okrepčila. Banana, king size Twix in Coca Cola, kako je to sedlo v moj želodec!

Tudi sam naredim nekaj posnetkov, nato sporočim Vidu, da sem na vrhu, da bom pozen, zato naj jih ne skrbi. Vid me kmalu pokliče nazaj, da se je nekje zaplezal in da je pol ure stran od Ayacate, tako da greva lahko skupaj dol. V redu, spustim se proti Ayacati, na parkirišču pri poti do Roque Nubla dve punci tako nerodno obračata svoj avto, da zapreta celo cesto. K sreči sem to opazil dovolj zgodaj, da sem lahko prej zmanjšal hitrost. S kretnjami se opravičita, zato se jima prijazno nasmehnem in pomaham v pozdrav, ko se prebijem mimo. Ravno ko pridem v Ayacato, se pripeljejo mimo Vid in trije Švicarji. Grem za njimi, z Vidom malo podebatirava o tem, kje sva vozila. Pravi da bo šel domov po najbližji poti, čez Fatago. S Fatage do Playe del Ingles je en zelo zoprn klanec, precej strm, dolg pa kake 3km. Ker sem bil na vrhu pečenka (kolesarski izraz, ki pomeni, da sem bil crknjen do konca), se odločim da bom šel čez Santa Lucio. Res da je skoraj 20km več, vendar ni dolgih in strmih klancev. Po kratkem  vzponu pred mestom San Bartolome, se cesta spet začne spuščati. Tu mi Vid in Švicarji uidejo, v vožnji navzdol sem res zanič (sicer, kje pa nisem? :)).

Ni panike, cesto poznam, poleg tega pa lahko vozim svoj tempo. Pridem v San Bartolome, zavijem za Santa Lucio. Od tu gre cesta malo dol, potem pa  nekaj časa gor-dol. Ti kratki hupserji so tako značilni za Gran Canario,  verjetno jih je na tisoče po celem otoku. Preživim tudi te hupserje, spustim se v mesto Vecindario, od tu je le še slabih 20km do cilja. Še veter imam v hrbet, kar je olajševalna okoliščina. Za konec ture mi kar leti, 45-50km/h, s tem da se teren rahlo spušča. Sledi še 5-6 hupserjev pred Playo del Ingles, zgleda da sem se na vrhu dobro okrepčal, saj noge še vedno delajo zelo dobro. Zagledam velik hotel Corona Roja, to je znak da je do cilja samo še en dolg hupser (1.5km) in potem spust do bungalova. Tudi tu gre brez problema, v bungalovu Vid že je pomaranče, Uroša pa še ni, ker je bil na vrhu kake dve uri za mano in prišel domov, ko je bil zunaj že mrak. Bila je kar naporna tale epska tura, 144km, okrog 3200 višinskih metrov, potreboval pa sem 6 ur, 22 minut in 34 sekund, s povprečnim srčnim utripom 149, kar me je stalo 5370 kilo kalorij, sam vzpon iz Puerta de Mogan na vrh Pico de Las Nieves je dolg neverjetnih 45km, premagati pa je treba preko 2000 višinskih metrov, ampak kot je rekel Vid: "Bolečina je trenutna, slava je večna!" ;)

 

Izvir pred Ayacato

Izvir pred Ayacato

 

Pogled v dolino

Pogled v dolino, malo pred Ayacato

 

Dokaz z vrha

Dokaz (recimo), da sem bil na vrhu

Pogled z vrha v dolino

Pogled v dolino z vrha

 

Še en pogled z vrha

Še en pogled v dolino

 

Pogled na Roque Nublo in Teide, najvišji vrh na Tenerifah

Pogled na Roque Nublo in Teide, najvišji vrh v Španiji

 

 

 

 


Komentarji
Ni komentarjev.

Za komentiranje se je potrebno prijaviti.